Búsqueda
Filters
Close
Spoved: zakaj in kako?
Sku: 9789958361197
Enviar a
*
*
Método de envío
Nombre
Entrega estimada
Precio
No hay opciones de envío
$8.06
$6.85

O avtorju

Pater Slavko Barbarić, OFM, je bil rojen 1946 v Dragićini v bližini Medžugorja, za duhovnika je bil posvečen 1971. Filozofijo in teologijo je študiral v Sarajevu in Schwazu. 1973 je magistriral v Grazu (Avstrija). Doktorat iz pastoralne teologije je dosegel 1982 v Freiburgu (Nemčija).

V januarju 1982 je začel delati z romarji v Medžugorju, kjer je vodil duhovne vaje in seminarje. Po svetu je pričeval o medžugorskih dogajanjih. Je avtor številnih tekstov in knjig o medžugorski duhovnosti, ki so prevedene v dvajset jezikov.

Pater Slavko je umrl 24. novembra 2000 ob 15.30 po končani molitvi križevega pota z župljani in romarji.

O knjigi

Za prepričanega kristjana spoved resnično spada v bistveno in središčno stvarnost njegovega krščanskega življenja. Krščanskega življenja si namreč ne moremo zamisliti brez milostne sprave z Bogom in ljudmi. Te pa ne moremo doseči z nikakršnimi pogodbami in vzajemnimi dopustitvami, kakor store to državniki, ampak s popolno spremenitvijo srca, ki se polno uresniči samo v skrušeni zakramentalni spovedi.

Resno pa se je bati, da krščanski verniki ne razumejo spovedi vselej tako, kot bi jo v duhu Evangelija morali. Še več, pogosto jo razumejo preveč površno in napak. Neredko pa se k temu zakrametu pristopa kot k mučnemu sodnemu postopku, ki ga je nekako treba preživeti. Kadar pa se v kakšnem krščanskem delovnem krogu napelje pogovor na spoved, se najpogosteje sliši in sklepa, da je spoved pravzaprav pripovedovanje grehov in sprejemanje pokore ter odveze. Tisti pa, ki mislijo, da niso grešni ali da so celo brez greha, radi samovšečno poudarjajo, da niso nikogar ubili, da niso ničesar ukradli in ničesar zažgali. Da pa je to v glavnem vse, kar je vezano na spoved. Redko pa se najde kdo, ki bi v ta predmet vštel tudi grehe opustitve.

Spoved je namreč treba najprej razumeti kot srečanje grešnega človeka in usmiljenega Boga. Kot vrnitev izgubljenega sina v hišo dobrega Očeta.

Predmet spovedi pa ni samo storjeni greh, ampak tudi neopravljeno dobro delo, zlasti neizkazana ljubezen do Boga in bližnjega, saj je ljubezen največja zapoved v Postavi. Neizkazana ljubezen pa je največji greh proti Postavi, to pa je za kristjana Jezusov Evangelij. Kdor pa ne greši proti ljubezni, je resnično človek brez greha. Toda takih ljudi brez greha ni nikjer. Torej ni brez greha tisti, ki ni napravil nikakršne hudobije, če ni v polnosti izpolnil zapovedi ljubezni. Vsi smo grešniki. In vsi smo z grehom ranjeni. Ranjencu pa sta vedno potrebna zdravilo in zdravljenje.

Bolniku je potrebno ozdravljenje. Prav to je spoved: zdravilišče in okrevališče. Ona celi naše ranjeno srce in ozdravlja našo bolno bit. Zdravnik in negovalec je sam Gospod Bog. Njegov posrednik pri tem pa je duhovnik spovednik. Ko bomo dojeli spoved tako, kot jo je resnično treba razumeti, tedaj bo vsaka krščanska spoved mnogo bolj temeljita in mnogo bolj sprejemljiva, kakor sedaj pogosto je.

Ta knjižica ti želi pomagati, da se navdušiš za cvet svojega srca in za plodove, ki jih prinaša razcvetelo srce: LJUBEZEN, DOBROTO, ODPUŠČANJE, USMILJENJE, MIR, DOBROHOTNOST, MOČ, MODROST! Želi ti pomagati, da se navdušiš za delo na polju tvojega srca, ker se to izplača.

Avtorjeva beseda

Verjamem, da se je vsakdo med nami srečal z vprašanjem, ki ga je mučilo ali ga še vedno muči: Zakaj obstaja greh? Zakaj je nekaj prepovedano in zakaj imamo nekaj za greh? Prepričan sem, da je malokomu med nami prihranjen dvom: Mogoče pa je greh vendarle samo izmišljen, da nas zastraši, da nas drži na uzdi, da se nam lažje zapoveduje. Ali nismo nekje globoko v duši podvomili, da so si greh izmislili starejši: starši, Cerkev ali kdo drug, sklicujoč se na Boga, da bi potem lažje izvajali svojo samovoljo?

Mogoče bom jasnejši, če tu izpovem svoje izkustvo, ki ga nosim v duši. Že v semeniških letih me je
mučilo preprosto vprašanje: Zakaj je nekaj greh? Nikoli si nisem upal tega vprašanja zastaviti na glas, ker se mi je zdelo, da bi me gotovo imeli za brezbožnega, če že ne za neumnega. Vprašanje me je kot temna senca spremljalo vsa leta šolanja. Ko sem postal duhovnik, sem se vedno trudil resno dojemati sveto spoved. Toda vprašanje se je krepilo. Ko sem poslušal mnoga izkustva ljudi, sem v globini duše čutil, da mnogi niso prav razumeli, kaj je bistvo greha. In zato, ko se ga izpovedujejo, z lahkoto preidejo v običajno izpovedovanje, v katerem ni nikoli gotovosti, da se kdo tudi zares kesa.

Kot mlad duhovnik sem padel v globoko krizo. Vprašal sem se: Zakaj potem spoved? Od oltarja oznanjamo Veselo oznanilo. Govorimo o grehu in vabimo k prenehanju grešnih navad. A zelo redko sem pri spovedi slišal, da se je kdo skliceval na Kristusove besede ali na pridige, prepričan, da mora nehati grešiti. Globoko v duši sem se vprašal: Zakaj potem sploh pridigati? Zakaj sploh tudi spovedovati? Želel sem videti vsaj kakšno razliko od spovedi do spovedi. Ker te razlike nisem odkril in ne našel, je postajalo vprašanje vedno bolj zahtevno in mučno.

Sedaj vidim, da se tu začenja drama mnogih duhovniških poklicev, ko ne odkrijejo smisla svoje poklicanosti, posebej poklica delati za spravo. Prav tako vidim, da imajo mnogi kristjani težave s spovedjo, zlasti mladi. Kajti tudi oni čutijo prav to. Sedaj moram zopet razložiti isto: Zakaj moram to povedati duhovniku? Zato se je pogosto dogajalo in se dogaja, da mnogi omenijo samo obrobne in nepomembne stvari, a pomembne skrivajo in jih ne povedo. To se je zgodilo gotovo vsakemu mlademu človeku, zlasti v letih zorenja in razvoja sploh. Mnogi so takrat tudi prenehali hoditi k spovedi. Tedaj izkustvo duhovnika privede k spoznanju dejstva: Tisti, ki potrebujejo spoved, ne pridejo k spovedi. Tisti, ki pridejo, store to nalahko in površno.

Dobro se spominjam vernice, ki me je prosila za pogovor o spovedi. Njeno prvo vprašanje je bilo: Zakaj se moram spovedati duhovniku, ki je človek kot jaz? Jaz to delam naravnost Bogu. Za trenutek sem obstal. Čutil sem se ujet kot v kleščah. To je bilo tudi moje vprašanje. Nisem znal odgovoriti. Tedaj sem rekel: Tudi jaz imam enak problem s spovedjo. Zakaj se morajo ljudje spovedovati pri duhovniku, ki je samo človek? Menda se to ne dogaja samo zato, ker so duhovniki radovedni in želijo izvedeti tisto, kar ste napravili! Prepričan sem, da noben človek ne pove ničesar novega. Duhovnik pozna vse grehe, vsa človeška dejanja. To je tudi moj problem.

Tedaj je tudi ona za trenutek obstala in nenadoma sva se razumela: Tu je nekaj drugega. Ne gre samo zato, zakaj se spovedovati, ampak za nekaj mnogo globljega: Gre za srečanje ranjenega in Zdravnika, grešnega in Svetega, prizadetega in Tolažnika, ponižanega in tistega, ki dviga ponižne, lačnega in tistega, ki nasičuje lačne, izgubljenega in tistega, ki zapusti 99, da išče enega izgubljenega. Tistega v temi in tistega, ki je rekel, da je Luč. Tistega, ki tava, in tistega, ki je rekel, da je Pot. Pobitega in tistega, ki je rekel, da je Življenje. Osamljenega in tistega, ki se želi družiti s človeškimi sinovi. Pogovarjala sva se dolgo in ozdravljala v razumevanju spovedi.

Teme

Pravo vprašanje
Največji greh
Vzgoja srca
Kdo je merilo?
Čemu spoved?
O pripravi na spoved
Kesanje
O pokori
O delovanju satana
Spraševanje vesti

Založnik: ICMM
Avtor: p. Slavko Barbarić
Jezik: slovenščina
Jezik izvirnika: hrvaščina
Prevod / Lektoriranje: Maja Zalar / Marjeta Humar
Leto izdaje: 2022
Format: 195 x 120
Število strani: 108

O avtorju

Pater Slavko Barbarić, OFM, je bil rojen 1946 v Dragićini v bližini Medžugorja, za duhovnika je bil posvečen 1971. Filozofijo in teologijo je študiral v Sarajevu in Schwazu. 1973 je magistriral v Grazu (Avstrija). Doktorat iz pastoralne teologije je dosegel 1982 v Freiburgu (Nemčija).

V januarju 1982 je začel delati z romarji v Medžugorju, kjer je vodil duhovne vaje in seminarje. Po svetu je pričeval o medžugorskih dogajanjih. Je avtor številnih tekstov in knjig o medžugorski duhovnosti, ki so prevedene v dvajset jezikov.

Pater Slavko je umrl 24. novembra 2000 ob 15.30 po končani molitvi križevega pota z župljani in romarji.

O knjigi

Za prepričanega kristjana spoved resnično spada v bistveno in središčno stvarnost njegovega krščanskega življenja. Krščanskega življenja si namreč ne moremo zamisliti brez milostne sprave z Bogom in ljudmi. Te pa ne moremo doseči z nikakršnimi pogodbami in vzajemnimi dopustitvami, kakor store to državniki, ampak s popolno spremenitvijo srca, ki se polno uresniči samo v skrušeni zakramentalni spovedi.

Resno pa se je bati, da krščanski verniki ne razumejo spovedi vselej tako, kot bi jo v duhu Evangelija morali. Še več, pogosto jo razumejo preveč površno in napak. Neredko pa se k temu zakrametu pristopa kot k mučnemu sodnemu postopku, ki ga je nekako treba preživeti. Kadar pa se v kakšnem krščanskem delovnem krogu napelje pogovor na spoved, se najpogosteje sliši in sklepa, da je spoved pravzaprav pripovedovanje grehov in sprejemanje pokore ter odveze. Tisti pa, ki mislijo, da niso grešni ali da so celo brez greha, radi samovšečno poudarjajo, da niso nikogar ubili, da niso ničesar ukradli in ničesar zažgali. Da pa je to v glavnem vse, kar je vezano na spoved. Redko pa se najde kdo, ki bi v ta predmet vštel tudi grehe opustitve.

Spoved je namreč treba najprej razumeti kot srečanje grešnega človeka in usmiljenega Boga. Kot vrnitev izgubljenega sina v hišo dobrega Očeta.

Predmet spovedi pa ni samo storjeni greh, ampak tudi neopravljeno dobro delo, zlasti neizkazana ljubezen do Boga in bližnjega, saj je ljubezen največja zapoved v Postavi. Neizkazana ljubezen pa je največji greh proti Postavi, to pa je za kristjana Jezusov Evangelij. Kdor pa ne greši proti ljubezni, je resnično človek brez greha. Toda takih ljudi brez greha ni nikjer. Torej ni brez greha tisti, ki ni napravil nikakršne hudobije, če ni v polnosti izpolnil zapovedi ljubezni. Vsi smo grešniki. In vsi smo z grehom ranjeni. Ranjencu pa sta vedno potrebna zdravilo in zdravljenje.

Bolniku je potrebno ozdravljenje. Prav to je spoved: zdravilišče in okrevališče. Ona celi naše ranjeno srce in ozdravlja našo bolno bit. Zdravnik in negovalec je sam Gospod Bog. Njegov posrednik pri tem pa je duhovnik spovednik. Ko bomo dojeli spoved tako, kot jo je resnično treba razumeti, tedaj bo vsaka krščanska spoved mnogo bolj temeljita in mnogo bolj sprejemljiva, kakor sedaj pogosto je.

Ta knjižica ti želi pomagati, da se navdušiš za cvet svojega srca in za plodove, ki jih prinaša razcvetelo srce: LJUBEZEN, DOBROTO, ODPUŠČANJE, USMILJENJE, MIR, DOBROHOTNOST, MOČ, MODROST! Želi ti pomagati, da se navdušiš za delo na polju tvojega srca, ker se to izplača.

Avtorjeva beseda

Verjamem, da se je vsakdo med nami srečal z vprašanjem, ki ga je mučilo ali ga še vedno muči: Zakaj obstaja greh? Zakaj je nekaj prepovedano in zakaj imamo nekaj za greh? Prepričan sem, da je malokomu med nami prihranjen dvom: Mogoče pa je greh vendarle samo izmišljen, da nas zastraši, da nas drži na uzdi, da se nam lažje zapoveduje. Ali nismo nekje globoko v duši podvomili, da so si greh izmislili starejši: starši, Cerkev ali kdo drug, sklicujoč se na Boga, da bi potem lažje izvajali svojo samovoljo?

Mogoče bom jasnejši, če tu izpovem svoje izkustvo, ki ga nosim v duši. Že v semeniških letih me je
mučilo preprosto vprašanje: Zakaj je nekaj greh? Nikoli si nisem upal tega vprašanja zastaviti na glas, ker se mi je zdelo, da bi me gotovo imeli za brezbožnega, če že ne za neumnega. Vprašanje me je kot temna senca spremljalo vsa leta šolanja. Ko sem postal duhovnik, sem se vedno trudil resno dojemati sveto spoved. Toda vprašanje se je krepilo. Ko sem poslušal mnoga izkustva ljudi, sem v globini duše čutil, da mnogi niso prav razumeli, kaj je bistvo greha. In zato, ko se ga izpovedujejo, z lahkoto preidejo v običajno izpovedovanje, v katerem ni nikoli gotovosti, da se kdo tudi zares kesa.

Kot mlad duhovnik sem padel v globoko krizo. Vprašal sem se: Zakaj potem spoved? Od oltarja oznanjamo Veselo oznanilo. Govorimo o grehu in vabimo k prenehanju grešnih navad. A zelo redko sem pri spovedi slišal, da se je kdo skliceval na Kristusove besede ali na pridige, prepričan, da mora nehati grešiti. Globoko v duši sem se vprašal: Zakaj potem sploh pridigati? Zakaj sploh tudi spovedovati? Želel sem videti vsaj kakšno razliko od spovedi do spovedi. Ker te razlike nisem odkril in ne našel, je postajalo vprašanje vedno bolj zahtevno in mučno.

Sedaj vidim, da se tu začenja drama mnogih duhovniških poklicev, ko ne odkrijejo smisla svoje poklicanosti, posebej poklica delati za spravo. Prav tako vidim, da imajo mnogi kristjani težave s spovedjo, zlasti mladi. Kajti tudi oni čutijo prav to. Sedaj moram zopet razložiti isto: Zakaj moram to povedati duhovniku? Zato se je pogosto dogajalo in se dogaja, da mnogi omenijo samo obrobne in nepomembne stvari, a pomembne skrivajo in jih ne povedo. To se je zgodilo gotovo vsakemu mlademu človeku, zlasti v letih zorenja in razvoja sploh. Mnogi so takrat tudi prenehali hoditi k spovedi. Tedaj izkustvo duhovnika privede k spoznanju dejstva: Tisti, ki potrebujejo spoved, ne pridejo k spovedi. Tisti, ki pridejo, store to nalahko in površno.

Dobro se spominjam vernice, ki me je prosila za pogovor o spovedi. Njeno prvo vprašanje je bilo: Zakaj se moram spovedati duhovniku, ki je človek kot jaz? Jaz to delam naravnost Bogu. Za trenutek sem obstal. Čutil sem se ujet kot v kleščah. To je bilo tudi moje vprašanje. Nisem znal odgovoriti. Tedaj sem rekel: Tudi jaz imam enak problem s spovedjo. Zakaj se morajo ljudje spovedovati pri duhovniku, ki je samo človek? Menda se to ne dogaja samo zato, ker so duhovniki radovedni in želijo izvedeti tisto, kar ste napravili! Prepričan sem, da noben človek ne pove ničesar novega. Duhovnik pozna vse grehe, vsa človeška dejanja. To je tudi moj problem.

Tedaj je tudi ona za trenutek obstala in nenadoma sva se razumela: Tu je nekaj drugega. Ne gre samo zato, zakaj se spovedovati, ampak za nekaj mnogo globljega: Gre za srečanje ranjenega in Zdravnika, grešnega in Svetega, prizadetega in Tolažnika, ponižanega in tistega, ki dviga ponižne, lačnega in tistega, ki nasičuje lačne, izgubljenega in tistega, ki zapusti 99, da išče enega izgubljenega. Tistega v temi in tistega, ki je rekel, da je Luč. Tistega, ki tava, in tistega, ki je rekel, da je Pot. Pobitega in tistega, ki je rekel, da je Življenje. Osamljenega in tistega, ki se želi družiti s človeškimi sinovi. Pogovarjala sva se dolgo in ozdravljala v razumevanju spovedi.

Teme

Pravo vprašanje
Največji greh
Vzgoja srca
Kdo je merilo?
Čemu spoved?
O pripravi na spoved
Kesanje
O pokori
O delovanju satana
Spraševanje vesti

Založnik: ICMM
Avtor: p. Slavko Barbarić
Jezik: slovenščina
Jezik izvirnika: hrvaščina
Prevod / Lektoriranje: Maja Zalar / Marjeta Humar
Leto izdaje: 2022
Format: 195 x 120
Število strani: 108

Escribe tu propio comentario
  • Solo los usuarios registrados pueden escribir comentarios
*
*
Malo
Excelente
*
*
*
Boletín